Pričevanja iz Gaze: "Ljudje nosijo vreče moke, zamazane s krvjo ustreljenih"

Njihove izkušnje dodatno potrjujejo, da smrtonosni preplet lakote in bolezni ni nesrečni stranski učinek izraelskih vojaških operacij, ampak gre za namerno posledico načrtov in ukrepov Izraela v zadnjih 22 mesecih, so opozorili v organizaciji.

“V trenutkih, ko izraelske oblasti grozijo z vojaško invazijo in zasedbo mesta Gaza, so pričevanja, ki smo jih zbrali, mnogo več kot zgolj opisi trpljenja. So neprizanesljiva obtožba mednarodnega sistema, ki je Izraelu podelil pravico, da skoraj popolnoma nekaznovan že desetletja trpinči Palestinke in Palestince,” je dejala Erika Guevara Rosas, direktorica raziskav, zagovorništva in kampanj pri Amnesty International.

Otroka zaspita v joku zaradi lakote

S, ki je želela ostati neimenovana, je medicinska sestra, ki je bila prisilno preseljena iz Džabalije v taborišče za notranje razseljene Al Takva v mestu Gaza. Za Amnesty je opisala svoje dnevne boje, ko skrbi za dveletnega sina in sedemmesečno hčerko.

Pobegnila je, da bi rešila življenji svojih otrok: šlo je za izbiro med smrtjo in razseljenostjo, so zapisali v poročilu. Lakota, pravi, je postala občutna konec aprila; takrat je začela shranjevati skromne porcije hrane za otroka, sama pa je raje ostala lačna. Dojenje je postalo težavno. Za Amnesty je opisala fizično in čustveno bolečino, ko je ure poskušala dojiti dojenčico, a “mleko enostavno ni prišlo”.

Obrok za družino, ko je na voljo, predstavlja en skupni krožnik leče ali jajčevcev z vodo, pri čemer S daje vedno prednost svojemu malčku. Njena otroka zaspita “v joku zaradi lakote”. Hrana za dojenčke, ki je slabo dostopna v Gazi, stane okoli 270 šeklov (67 evrov) za tri dni, zato si je S ne more privoščiti. Njena sedemmesečna hčerka tehta toliko kot povprečen štiri mesece star dojenček.

Več tujih zdravnikov, ki so se v zadnjih mesecih odpravili v Gazo, je javno povedalo, da jim izraelske oblasti v enklavo niso dovolile vnesti adaptiranega mleka za dojenčke.

"Počutim se, da mi je kot mami spodletelo"

Ko je skupnostna kuhinja v taborišču – njen edini vir hrane – za tri dni prenehala nuditi hrano, je S svojima otrokoma lahko dala zgolj vodo. Njen mož je bil poškodovan, ko je šel po humanitarno pomoč blizu križišča Zikim, zato ga zdaj moleduje, naj ne hodi. Njen sin, šibek zaradi lakote, “hodi in pade”. “Počutim se, da mi je kot mami spodletelo, lakota lastnih otrok v tebi vzbudi občutek, da si slaba mama.”

Borba za osnovne potrebe sega onkraj hrane. Plenic se ne da dobiti, zato S trga svoja oblačila in naredi improvizirane, ki pa jih je nemogoče oprati zaradi pomanjkanja čiste vode, kar je posledica uničenja vodovodnega in kanalizacijskega sistema v Gazi. V šotoru, v katerem živijo z možem in dvema otrokoma, so podgane, komarji in ščurki. Dojenčica je razvila bakterijsko kožno infekcijo, ki je ne more zdraviti, saj antibiotikov in primernih mazil ni.

COGAT zavrnil prošnje po antibiotikih

Humanitarni delavci dveh organizacij, ki so govorili z Amnesty International pod pogojem anonimnosti, so omenili, da je prošnje njihovih organizacij, da v Gazo pripeljejo antibiotike, zavrnila izraelska koordinacija vladnih dejavnosti na ozemljih (COGAT), ki sodi pod ministrstvo za obrambo in ki je zadolžena za vnosa zalog.

O psiholoških ranah stradanja, vključno s travmo, krivdo in sramom, so govorile tudi druge nosečnice, ki jih je intervjuvala Amnesty International. 28-letna Hadeel je štiri mesece noseča in mati dveh otrok. Opisala je, kako jo je strah za prihajajočega otroka, saj komaj občuti njegov utrip in premike. Povedala je, da čuti krivdo zaradi svoje nosečnosti, saj ve, da ne more nahraniti niti same sebe: “Strah me je splava, a razmišljam tudi o otročiču – panika me zagrabi že, če samo pomislim, kakšne posledice bo imela moja lakota na otrokovo zdravje, težo, ali bo rojen z okvarami, a tudi če se rodi zdrav, kakšno življenje ga čaka, med razseljenostjo, bombami in šotori …” Hadeelina otroka vseskozi sprašujeta o hrani, o tem, kje se lahko igrata, in o šoli.

86 odstotkov pridelovalnih površin uničenih

Intervjuji, ki jih je opravila Amnesty International z razseljenimi Palestinkami in Palestinci v treh taboriščih za notranje razseljene osebe v mestu Gaza, so pokazali, da nihče ni v zadnjem mesecu zaužil nobenih jajc, rib, mesa, paradižnikov ali kumaric; večina jih take hrane ni jedla že več mesecev. Pomanjkanje sveže in hranljive hrane je posledica tako izraelske vse bolj zadušljive blokade kot izraelskega namernega uničevanja možnosti za pridelavo hrane, vključno z uničevanjem kmetijskih zemljišč in kmetij s perutnino ter z drugimi živalmi.

Po oceni, ki jo je pripravil UNOSAT, Satelitski center ZN, skupaj z Organizacijo ZN za hrano in kmetijstvo (FAO ) in je bila objavljena 31. julija, je bilo 86 odstotkov pridelovalnih površin v Gazi uničenih ali razdejanih, so še opozorili pri Amnesty.

Kilogram paradižnika 23 evrov

Omejene količine hrane se po navedbah Amnesty, pa tudi drugih humanitarnih organizacij, prodajajo po astronomskih cenah, zaradi česar je prebivalstvo skoraj v celoti odvisno od zelo omejene pomoči, ki jo Izrael dovoli v Gazo. OCHA je 13. avgusta opozorila, da cene mnogih izdelkov še naprej padajo in rastejo, v prvi vrsti zaradi špekulacij in ne toliko zaradi njihove dejanske dostopnosti. Kilogram paradižnika je 14. avgusta stal skoraj 80 šeklov (23 evrov), dvajsetkrat več kot pred 7. oktobrom 2023.

Potem ko so izraelske oblasti potrdile mehanizem za omejen vstop določenih komercialnih dobrin v Gazo prek preverjenih prodajalcev, so se cene nekaterih živil, denimo sladkorja in datljev, določene konzervirane hrane in moke, znižale, a vseeno ostale skoraj desetkrat višje od cen pred 7. oktobrom 2023, opozarjajo pri Amnesty. Tudi ribiči, ki so omejeni na majhno, nevarno območje okoli pristanišča, tvegajo obstreljevanje ali aretacijo, če gredo na ribolov.

V preteklosti smo si pomagali, zdaj je ostal le nagon po preživetju

Abu Alaa, 62-letni razseljeni moški iz begunskega taborišča Džabalija, je povedal, da je njegov edini obrok v dnevu krožnik lečine juhe iz skupnostne kuhinje. Dejal je, da se kruh deli zgolj en dan v tednu. Že mesece ni okusil ničesar sladkega, niti sadja. “Jaz že lahko prenašam lakoto, a otroci je ne morejo,” je dejal v pogovoru z Amnesty. 

Abu Alaa hrepeni po tem, da bi Unrwa ponovno začela razdeljevanje pomoči, saj ji zaupa zaradi pravičnega in poštenega sistema, ki temelji na velikosti družin. Opisal je nevarnosti trenutnega lova na pomoč: “V preteklosti smo podpirali drug drugega, še posebej vse v stiski. Tudi ko se je začela sedanja vojna. Zdaj pa ljudje samo še sledijo lastnemu instinktu po preživetju.” 

Vreče moke, zamazane s krvjo ustreljenih

66-letni Nahed je povedal Amnesty International, kako prerivanje za hrano blizu poti, po katerih pride pomoč, "jemlje ljudem njihovo človečnost". Rekel je: "Moral sem iti tja, saj ni nikogar, ki bi skrbel zame. Z lastnimi očmi sem videl, kako ljudje nosijo vreče moke, ki so zamazane s krvjo tistih, ki so bili ravnokar ustreljeni; celo ljudje, ki sem jih poznal, so skoraj neprepoznavni. Izkušnja lakote in vojne je popolnoma spremenila Gazo: spremenila je naše vrednote.”

75-letna Aziza je povedala, da si želi umreti: “Počutim se, kot da sem postala breme svoji družini. Ko so nas prisilno izselili, so me morali peljati na vozičku. Ker so vrste za stranišče v taborišču, kjer smo, izjemno dolge, potrebujem plenice za odrasle, ki so izjemno drage. Potrebujem tudi zdravila za sladkorno bolezen, visok pritisk in okvaro srca in trenutno jemljem zdravila, ki jim je potekel rok."

"Nimam več moči, da bi bežala"

"Že tako katastrofalna situacija je na tem, da se bo zaostrila v še hujšo grozo, če bo Izrael uresničil svoj načrt o vsesplošnem kopenskem vdoru v mesto Gaza. Taka vojaška operacija bi pomenila uničujoč in nepovraten udarec za dva zdravstvena centra, specializirana za stabiliziranje žrtev podhranjenosti, ki delujeta v mestu, in za že sedaj uničeno zdravstveno infrastrukturo," je dejala Erika Guevara Rosas iz Amnesty International.

Potem ko je izraelski kabinet potrdil načrt, da se še utrdi okupacija Gaze s tem, da se izvede napad na mesto Gaza, je ena od notranje razseljenih oseb iz begunskega taborišča Džabalija dejala: “Med to vojno sem bila razseljena že štirinajstkrat. Nimam več moči, da bi bežala. Nimam denarja, da bi prepeljala svoja otroka, ki imata ovire. Mišice me bolijo, preveč sem izmučena, da bi hodila, kaj šele nosila svoja otroka. Če bodo napadli mesto, bomo enostavno obsedeli tu, čakajoč na svojo smrt.”

"Svet ne more še naprej trepljati Izraela po rami, ker pripusti v Gazo vsaj nekaj pomoči"

"Kot okupacijska sila ima Izrael pravno dolžnost, da zaščiti in zagotovi življenjske potrebščine civilnemu prebivalstvu, vključno s tem, da omogoči, da v Gazo pridejo potrebščine, ki so nujne za preživetje, da se pomoč deli na varen in dostojanstven način, prav tako pa je dolžan zagotoviti neoviran dostop do vseh predelov Gaze. "Svet ne more še naprej trepljati Izraela po rami, ker pripusti v Gazo vsaj nekaj pomoči, in te kozmetične ukrepe obravnavati kot zadosten odziv na posledice njegovega preračunanega uničevanja življenja Palestink in Palestincev v Gazi," je dejala Erika Guevara Rosas. 

"Ob grozodejstvih, ki jih Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, mora mednarodna skupnost, predvsem zavezniki Izraela, vključno z EU in njenimi članicami, ohraniti in izpolniti svoje moralne in pravne dolžnosti ter zagotoviti, da se izraelski genocid v Gazi konča. Države morajo nujno prekiniti vse prenose orožja, sprejeti usmerjene sankcije in prekiniti vsa sodelovanja z izraelskimi subjekti, če s tem podpirajo izraelski genocid nad palestinskim prebivalstvom v Gazi," je pozvala.

105 smrti otrok zaradi lakote

Do 14. avgusta je ministrstvo za zdravje v Gazi zabeležilo 105 smrti otrok zaradi zapletov, ki so bili posledica podhranjenosti. V nujnem pozivu, objavljenem 29. julija letos, je bil po merilih klasifikacije prehranske varnosti (IPC) v večini predelov Gaze dosežen prag lakote. Poziv je sklenil, da se najhujši scenarij lakote že odvija in bo število ljudi, vključno z otroki, ki bodo umirali zaradi izstradanosti, raslo. Ta grozljiva resničnost se odslikava tudi v podatkih, ki jih je zbrala mreža Nutrition Cluster, da je bilo julija skoraj 13.000 sprejemov otrok na zdravljenje zaradi hude podhranjenosti. Gre za najvišje število v zadnjih 22 mesecih, med njimi je bilo vsaj 2.800 primerov (22 odstotkov) akutne podhranjenosti, so zapisali pri Amnesty.

Izraelske oblasti še zaostrujejo nečloveške pogoje, ki jih ustvarjajo njihovi ukrepi, s tem da še naprej ovirajo delo večine največjih humanitarnih organizacij in agencij ZN znotraj Gaze, vključno s tem, da vztrajno zavračajo njihove prošnje, da bi dostavili življenjsko potrebno pomoč v Gazo. Te nesmiselne omejitve spremlja vpeljevanje novih pravil o registraciji mednarodnih nevladnih organizacij, ki bodo, če bodo obveljala, tem organizacijam v celoti prepovedala delovanje na okupiranem palestinskem ozemlju, opozarja Amnesty. 

“Večina družin v Gazi je onkraj tega, kar zmorejo. Porabile so vse skromne zaloge, ki so jih imele, in so v celoti odvisne od humanitarne pomoči. Omejitve, ki jih izraelske oblasti uvajajo glede delovanja glavnih humanitarnih organizacij, in izraelske grožnje, da jim bodo prepovedali delovanje, dejansko preprečujejo družinam v Gazi dostop do edine možnosti preživetja,” je dejala Erika Guevara Rosas.

Amnesty International poziva k takojšnjemu in brezpogojnemu koncu izraelske blokade Gaze ter sklenitvi trajnega premirja. Zdravstvene ustanove morajo prejeti zaloge in opremo, ki jih potrebujejo za delovanje, civilisti pa morajo biti zaščiteni pred množičnimi razselitvami, so zapisali. Humanitarnim organizacijam je treba omogočiti, da varno in brez omejitev dostavljajo pomoč ter nudijo zatočišča na način, ki spoštuje dostojanstvo prebivalstva. Najnujneje pa je zaustaviti vse načrte za utrditev okupacije Gaze in nadaljnje vojaške napade, ki povzročajo neznosno trpljenje.